Piemontščina
| Piemontščina | |
|---|---|
Privzeto
| |
| Jezikovne oznake | |
| ISO 639-3 | – |
| ELP | Piemontese |
Piemontščina ali piemonteščina (piemontsko Lenga piemontèisa) je romanski jezik, ki ga govori približno 2-3 milijonov ljudi v deželi Piemontu, v Severni Italiji. Veliko jih meni, da je piemontščina italijansko narečje, vendar ne pripada isti jezikovni skupini kot italijanščina. Piemontski jezik je galoitalski jezik, medtem ko je italijanščina (ki se naslanja na toskansko narečje) del italskih jezikov.
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Piemontščina je ohranila nekatere keltsko-ligurske substrate, pozneje pa je prevzela mnogo besed iz francoščine, okcitanščine (provansalščine), nemščine in italijanščine ter nekaj jih iz španščine, katalonščine in arabščine.
Piemontski jezik se deli na tri velika narečja. Lahko zasledimo v njej veliko alteracijo glasu, ki je ni v italijanščini. Piemontske besede so zelo krajše od italijanskih. Ima devet samoglasnikov: i o e/é è u eu ë a ò. Trije od teh manjkajo v italijanščini.
Nekatere besede, ki so v italijanščini moškega spola v piemontščini so ženskega. Samostalniki moškega spola nimajo množinske oblike razen tistih, ki se končujejo na glas -l. Za piemontščino je značilna (kot v francoščini) rotacija.
Drugo
[uredi | uredi kodo]Piemontska književnost je nastala v 12. stoletju. V 19. stoletju je bil literarni razcvet, ko je nastalo veliko romanov, tragedij in epskih del v piemontskem jeziku.
Tudi papež Frančišek ima piemontščino za svoj materni jezik.[1]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Pope Francis opens up about old age and his Italian ancestry (See&So)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2024. Pridobljeno 5. marca 2024.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]Literatura
[uredi | uredi kodo]- Tosco, Mauro, Miola Emanuele, Duberti Nicola, 2023: A Grammar of Piedmontese. A Minority Language of Northwest Italy (= Grammars and Sketches of the World’s Languages. Band 19). Leiden: Brill ISBN 978-90-04-54405-5.
