Germanska mitologija
Germanska mitologija je sestavljena iz mitov germanskih ljudstev, vključno z nordijsko, anglosaško in celinsko germansko mitologijo.[1][2][3] Bila je ključni element germanskega poganstva.
Izvor
[uredi | uredi kodo]Ker so se germanski jeziki razvili iz praindoevropščine, je tudi germanska mitologija razvoj praindoevropske mitologije. Arheološki ostanki, kot so petroglifi v Skandinaviji, kažejo na kontinuiteto germanske mitologije vsaj od nordijske bronaste dobe.[1][2]
Viri
[uredi | uredi kodo]Najstarejši pisni viri o germanski mitologiji izhajajo iz literature rimskih pisateljev. Kot glavne vire iz tega obdobja se med drugim omenja Zapiske iz galskih vojn Julija Cezarja, Strabonovo knjigo Geographica in Tacitovo knjigo Germania.[1] Poznejši viri v latinskem jeziku so Getica zgodovinarja Jordana, Zgodovina Langobardov zgodovinarja Pavla Diakona, Cerkvena zgodovina angleškega ljudstva zgodovinarja Beda Častitljivega, Vita Ansgari nadškofa Rimberta, Gesta Hammaburgensis ecclesiae pontificum kronika Adama Bremskega in Gesta Danorum zgodovinarja Saksona Gramatika.[1]
Med ljudske vire germanske mitologije spadajo Merseburški uroki, Pesem o Nibelungih[2] in različna druga dela staroangleške književnosti, zlasti Beowulf.[1] Najpomembnejši viri germanske mitologije pa so pravzaprav dela staronordijske književnosti, ki so bila v srednjem veku večinoma zapisana v času obstoja islandske svobodne države. Posebnega pomena je Poetična Edda.[1]
Arheološki dokazi, runski napisi in krajevna imena so prav tako koristni viri germanske mitologije.[1]
Mitologija
[uredi | uredi kodo]Miti germanskih ljudstev vsebujejo pripovedi o germanskih božanstvih in različnih drugih bitjih.
Kozmologija
[uredi | uredi kodo]O začetku in koncu sveta govori Völuspá (Bajanje vidke), prva in najbolj znana pesem poetične Edde. V njej vidka pripoveduje, da se je svet začel z velikim čarobnim ničem, imenovanim Ginnungagap, dokler Odin in njegova dva brata niso dvignili Zemlje iz morja. Naleteli so na drevesni debli Aska in Emblo, iz katerih so ustvarili prvi človeški par.[1]
Trditve Völuspe so v nasprotju s tistimi iz Vafþrúðnismála in Grímnismála. V teh dveh je zapisano, da je Odin ustvaril svet iz telesa velikana Ymirja. Odin in njegovi bratje so bili potomci Búrija, ki ga je ustvarila prvobitna krava Auðumbla. Vzporednice z Auðumblo najdemo v indoiranski religiji, kar priča o starodavnem indoevropskem izvoru germanske mitologije.[1]
Osrednja točka germanskega kozmosa je drevo Yggdrasil.[3] Germanska mitologija napoveduje konec sveta s prihajajočim Ragnarökom.[1]
Božanstva
[uredi | uredi kodo]V staronordijski literaturi so omenjeni številni germanski bogovi, ki se delijo na Aze in Vane. Azi so predvsem bogovi vojne in prevladujejo nad Vani, ki so bogovi plodnosti in bogastva.[1]
Glavni bog Azov je Odin, ki je povezan z vojno, seiðr (čarovništvom) in modrostjo. Verjetno so ga častili predvsem kralji in plemiči kot pa navadni ljudje. Odin je vladar Asgarda, bivališča bogov, ki vključuje veličastno dvorano Valhalla, kamor so sprejeti padli bojevniki, ki so v boju umrli junaške smrti (Einherjar), da bi jih pripravili za pomoč Odinu v prihajajočem Ragnaröku.[1]
Odinova žena je bila Frigg. Njegov priljubljeni sin, ki se je rodil iz jǫtunn Jǫrð, je bil Thor, bog, povezan z gromom. S kladivom Mjölnir se je Thor spopadal z jötnar (velikani) in kačo Jörmungandr. Thor ima veliko vzporednic v indoevropski mitologiji. Zdi se, da so ga v veliki meri častila germanska ljudstva, zlasti bojevniki in preprosti ljudje. Pomemben Thorov brat je Baldr. Drugi pomembni Azi so bog prevar Loki, Heimdallr, ki naj bi po zapisih iz Rígsþule postal oče treh razredov ljudi, in Týr, bog, povezan z vojno, za katerega nekateri raziskovalci na podlagi jezikovnih dokazov domnevajo, da je bil v zgodnejših časih morda osrednje božanstvo germanskega panteona.[1]
V staronordijski literaturi so Azi in Vani opisani kot sprti. Zaradi tega spora se nekateri bogovi Vanov, kot so Njörðr, Freyja in Freyr, pridružijo Azom.[1] Izpostavljene so bile podobnosti med Njörðrom in Nerthusom, germanskim bogom plodnosti, ki ga Tacit omenja v Germaniji v 1. stoletju našega štetja.[1] Viri omenjajo tudi številna druga bitja, kot je Hel, ki nadzoruje istoimensko podzemno kraljestvo.[3]
Legendarna bitja
[uredi | uredi kodo]V germanski mitologiji se pojavljajo številna legendarna bitja, kot so dís, fylgja, draugr, škratje, vilinci,[1] pa tudi jötnar, troli in zmaji.
Zapuščina
[uredi | uredi kodo]V srednjem veku so bila germanska ljudstva spreobrnjena v krščanstvo. Raziskovanje germanske mitologije je vse od razvoja germanistike pomemben element germanske filologije, tema pa je tudi sestavni del novogermanskega poganstva, sodobnega preporoda germanskega poganstva. Elementi germanske mitologije so se ohranili v sodobni germanski folklori.
Sklici
[uredi | uredi kodo]Navedbe
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 1,11 1,12 1,13 1,14 1,15 Turville-Petre, E. O. G.; Polomé, Edgar Charles. »Germanic Religion And Mythology«. Encyclopædia Britannica Online. Arhivirano iz spletišča dne 13. oktobra 2020. Pridobljeno 3. januarja 2020.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Leeming 2005.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 »Teutonic mythology«. World Encyclopedia. Philip's. 2006. ISBN 9780199546091. Pridobljeno 3. januarja 2020.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Leeming, David Adams (2005). »Germanic mythology«. The Oxford Companion to World Mythology. Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19991-648-1.
Nadaljnje branje
[uredi | uredi kodo]- Bauschatz, Paul C. (1982). The Well and the Tree: World and Time in Early Germanic Culture. New York: University of Massachusetts Press. ISBN 0783792069.
- Grimm, J. (1882). Teutonic Mythology: Volume 1. Prevod: Stallybrass, J. S. (4th izd.). London: George Bell & Sons.
- Hasenfratz, Hans-Peter (2011). Barbarian Rites: The Spiritual World of the Vikings and the Germanic Tribes. New York: Simon and Schuster. ISBN 9781620554487.
- Turville-Petre, Gabriel (1975). Myth and Religion of the North: The Religion of Ancient Scandinavia. New York: Holt, Rinehart and Winston. ISBN 9780837174204.
- Wood, Ian N. (2018). »Jonas of Bobbio and the Representation of Germanic Paganism«. Revue belge de Philologie et d'Histoire. 96 (2): 889–906. doi:10.3406/rbph.2018.9215.
