Sima (arhitektura)

Slika slojev ogredja dorskega sloga

Sima (grško κῦμα, kima, 'val') je neprekinjen obrobni trak s frizu podobnim ornamentom, običajno je na zidu ali stebru. Lahko je plastična ali samo pobarvana in ima stilizirane rastlinske elemente.

Sima (grško σιμός simós "kvišku") se nanaša na opečen ali marmorni rob strehe – kapni napušč v grški in rimski arhitekturi. Sima leži nad gejzonom ali vencem. Pogosto ukrivljena v obliki črke S, je lahko zelo različno profilirana. Odvisno od uporabljenega materiala ima bogato okrašen dekor v obliki in barvi ali reliefu: vitice vinske trte, palmete, lotosov cvet in geometrijski okraski z meandri, vijugami ali vrvico, ki so še posebej pogosti v arhaičnem obdobju. Sima arhaičnega Artemidinega templja v Efezu je bojni friz s konji in vozovi. Še posebej v klasičnem obdobju in helenizmu so bile priljubljene vitice trte.

Sima na zaključku zatrepa je sestavljena iz zelo zakrivljenega, zaprtega roba, da se prepreči zamakanje deževnice. Kapna sima je namenjena odtekanju deževnice iz strehe. Prvotno je voda odtekala po celotni širini in prosto padla na tla, od 6. stoletja dalje pa se je praviloma zbirala v korito in odvajala preko enakomerno porazdeljenih bruhalnikov. Prve oblike enostavnih cevi so bile izdelane vsaj v 5. stoletju pr. n. št.. Navadno so imeli obliko levje glave. Bruhalniki so bili večinoma povezavi z drugimi vertikalnimi komponentami na primer z volutami jonskih kapitelov.

Profil sime (levo) in osenčen vzorec (desno)

Dorska sima

Jonska sima

Lezboška sima

Opis

Sime so na vrhu venca v klasičnem redu. Značilne so za jonske stebre in so lahko del ogredja, v epistilu in kapitelu. Pogosto so okrašene s palmeto ali puščicami na površini kalupa.

Prvotno je bila sima vezana na ustrezen gradbeni predpis in sistem okrasja ter so bile jasno ločene med seboj. V helenistični in rimski dobi pa so se našle mešane vrste, kar je dalo dodatno prefinjenost in zasnovo s številnimi podrobnostmi (akantovi listi, palmete, medaljoni) in podobno.

Poznamo te glavne vrste:

• dorska sima je sorazmerno preprosta in konkavna, ima zareze, ni oblikovana z abstraktnimi strukturami listov;
• jonska sima ima poudarjene konveksne dekorativne elemente, zlasti so značilne jajčaste oblike in puščice;
• lezboška sima ima srčaste listne motive z vmesnimi navpičnimi črtami in močno okrasje. Profil je konkavno-konveksen.

• 
  Ehinska sima
• 
  Rimska sima
• 
  Rimska sima

Kot kapni napušč

Oblika

Sima je okoli vseh štirih strani zgradbe. Njen naklon je stalen, medtem ko se na koncu stranice zlomi v odtočno cev. Zgodnje sime so imele cevaste ali polcilindrične šobe, vendar so bile do sredine 6. stoletja pred našim štetjem večinoma nadomeščene z nastavki živalskih glav.

Sime so bile iz terakote ali kamna.

Dekoracija

Sime so bile običajno okrašene. Kamnite sime so imele kontinuirano pripoved, še posebej ob straneh, če jih niso prekinjale šobe, in so bile podobne frizom. Terakotne sime so imele ponavljajoče se vzorce, ki so jih enostavno izdelali s kalupi.

Literatura

• Stefan Altekamp (1991). Zu griechischer Architekturornamentik im sechsten und fünften Jahrhundert v. Chr. Exemplarische archäologische Auswertung der nicht-dorischen Blattornamentik. Lang, Frankfurt a. M. ISBN 3-631-43613-0.
• J. Ganzert: Zur Entwicklung lesbischer Kymation-Formen. In: Jahrbuch des DAI 98 (1983). S. 123-202
• Torsten Mattern (2001). Gesims und Ornament. Zur stadtrömischen Architektur von der Republik bis Septimius Severus. Scriptorium, Münster. ISBN 3-932610-11-3.
• Dieter Mertens (1984). Der Tempel von Segesta und die dorische Tempelbaukunst des griechischen Westens in klassischer Zeit. Zabern, Mainz. str. 141. ISBN 3-8053-0515-X.
• Wolfgang Müller-Wiener (1988). Griechisches Bauwesen in der Antike. C.H. Beck, München. str. 50–51. ISBN 3-406-32993-4.

Zunanje povezave

• Artikel Kymation in: Meyers Großes Konversations-Lexikon 6. Auflage 1905–1909