Spodnja Burgundija
Spodnja Burgundija, imenovana tudi Cisjurska Burgundija (latinsko Cisiurania) ali Provansalsko kraljestvo (okcitansko Reialme de Proensa), je bila zgodovinska kraljevina v današnji jugovzhodni Franciji, tako imenovana zato, ker je bila v dolini Rone nižje od Zgornje Burgundije.
Spodnjeburgundsko kraljedtvo | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 879–987 | |||||||||
 Spodnja Burgundija (oranžno), Zgornja Burgundija (rumeno) in Vojvodina Burgundija (rjavo) | |||||||||
| Glavno mesto | 855 Lyon 879 Vienne | ||||||||
| Uradni jeziki | srednjeveška latinščina | ||||||||
| Skupni jeziki | ljudska latinščina stara okcitanščina | ||||||||
| Religija | katoliška | ||||||||
| Vlada | dedna monarhija | ||||||||
| Kralj | |||||||||
• 855-863 | Karel Provansalski | ||||||||
• 863-875 | Ludvik II. Italijanski | ||||||||
• 875-877 | Karel Plešasti | ||||||||
• 877-879 | Ludvik Jecljavi | ||||||||
• 879-887 | Boson Provansalski | ||||||||
• 887-928 | Ludvik Slepi | ||||||||
| Zgodovinska doba | srednji vek | ||||||||
• ustanovitev | 879 | ||||||||
| 843 | |||||||||
| 855 | |||||||||
• Smrt Karla Provansalskega | 863 | ||||||||
| 870 | |||||||||
| 880 | |||||||||
• Hugo Arleški odstopi kraljestvo Rudolfu II. Burgundskemu | 933 | ||||||||
• ukinitev | 987 | ||||||||
| |||||||||
| Danes del |  Francija | ||||||||
Spodnja Burgundija je bila ustanovljena, ko so viennski grof Boson in plemiči v regiji leta 879 razglasili neodvisnost od karolinških kraljev. Vladarji Spodnje Burgundije so pogosto želeli razširiti svojo kraljevino v Italijo, s čimer so jo tako oslabili, da se je leta 933 združila z Zgornjo Burgundijo v Arleško kraljestvo.
Ozemlje
urediSpodnja Burgundija je na jugu mejila na Sredozemsko morje, na jugozahodu na Septimanijo, na zahodu na Akvitanijo, na severu na Zgornjo Burgundijo in na vzhodu na Italijo.
Zgodovina
urediZahodnofrankovski kralj Ludvik Jecljavi je 10. aprila 879 umrl in zapustil mladoletna sinova Ludvika III. in Karlmana II.[1] Viennski grof Boson je izkoristil priložnost in odpovedal zvestobo obema bratoma in julija 879 razglasil neodvisnost Spodnje Burgundije. 15. oktobra 879 so se škofje in plemiči iz regije ob Roni in Saoni zbrali na sinodi v Mantaillu in Bosona potrdili za naslednika Ludvika Jecljavega,[1] po več kot stoletju prvega nekarolinškega kralja v zahodni Evropi.[2] Kraljestvo je obsegalo cerkvene province nadškofov Arlesa, Aixa, Vienna, Lyona (brez Langresa) in verjetno Besançona ter škofije Tarentaise, Uzès in Viviers.
Boson je bil nesposoben vladar in kralj Karlman je do leta 882 je ponovno vzpostavil oblast Zahodnofrankovskega kraljestva v Spodnji Burgundiji. Ko je Karlman 12. decembra 884 umrl, so plemiči Zahodne Frankovske, vključno s Spodnjo Burgundijo, za kralja izbrali Karla Debelega. Karla je novembra 887 odstavil nečak Arnulf Koroški. Leta 890 je bil za kralja Spodnje Burgundije okronan Bosonov sin Ludvik Slepi.
Ludvika Slepega je v Italijo povabil toskanski mejni grof Adalbert II., ki je želel Berengarju Furlanskemu preprečiti prevzem oblasti nad Apeninskim polotokom. Ludvik je premagal Berengarja in papež Benedikt IV. ga je okronal za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Berengar je naslednje leto premagal Ludvika, ga prisilil v beg iz Italije in obljubo, da se ne bo več vrnil. Leta 905 je Ludvik ponovno vdrl v Italijo, vendar je bil poražen in oslepljen, ker je prelomil prisego. Izgubil je naslov kralja Italije in cesarja Svetega rimskega cesarstva.
Oslepljeni Ludvik je za svojega regenta imenoval provansalskega grofa Huga Arleškega, ki je bil med državljansko vojno leta 924 izvoljen za kralja Italije. Hugo se je naslednji dve leti trudil, da bi iz Italije izgnal svojega nasprotnika, kralja Zgornje Burgundije Rudolfa II. Ludvik je leta 928 umrl in nasledil ga je Hugo. Slednjemu ni uspelo razširiti svoje oblasti s poroko z Marozijo, dejansko vladarico Rima, potem pa se je naslednjih pet let svoje vladavine boril proti madžarskim napadalcem in andaluzijskim piratom. Leta 933 je sklenil mir z Rudolfom Burgundskim, tako da je prepustil Spodnjo Burgundijo. Obe Burgundiji sta bili zatem združeni v kraljestvo, od 12. stoletja znano tudi kot Arleško kraljestvo.
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 »Boso, king of Provence«.
- ↑ Bouchard, Constance Brittain (Spring 1988). The Bosonids or Rising to Power in the Late Carolingian Age. French Historical Studies. Zv. 15 (3 izd.). [Society for French Historical Studies]. str. 407–431. ISBN 0812235908.
Viri
uredi- Paul Bonenfant :« La persistance des souvenirs lotharingiens », dans Bulletin de l'Institut Historique Belge de Rome, fasc. XXVII, 1952, str. 53-64.
- Honoré Bouche, Histoire de Provence.
- Yves Cazaux, L'idée de Bourgogne, fondement de la politique du duc Charles, «Centre Européen d'Études Burgondo-médianes», Fribourg, 1967, Actes publiés en 1968, str. 85-91.
- Chaume (Abbé), «Le sentiment national bourguignon de Gondebaud à Charles le Téméraire », 1922, dans Mémoires de l'Académie de Dijon, str. 195-308.
- François Demotz :
- L’An 888. Le Royaume de Bourgogne. Une puissance européenne au bord du Léman, Lausanne, Presses polytechniques et universitaires romandes, coll. «Le savoir suisse», 2012, poglavje 83.
- La Bourgogne, dernier des royaumes carolingiens, Lausanne, Société d'histoire de la Suisse romande, 2008.
- «État bourguignon et Lotharingie», Académie royale de Belgique, dans Bulletin de la classe des lettres et des sciences morales et politiques, 5e série, tome XLI, 1955, str. 266-282.
- Frédéric Charles Jean Gingins de la Sarraz, Mémoires pour servir à l'histoire des royaumes de Provence et de Bourgogne jurane, Lausanne, 1851.
- E.-F. Grasset, Notice sur les chartes impériales du royaume d'Arles, existant aux archives départementales des Bouches-du-Rhône, parue dans : Répertoire des travaux de la société de statistique de Marseille.
- Alexandre Pahud, Les assemblées judiciaires du royaume de Bourgogne (Xe – XIe siècles), Orbe, Alexandre Pahud, coll. « Cahiers d'études indépendantes », 2019.
- René Poupardin :
- Le royaume de Provence sous les Carolingiens (855 – 933), É. Bouillon, 1901.
- Le royaume de Bourgogne (888 – 1038): étude sur les origines du royaume d'Arles, Librairie Honoré Champion, Paris, 1907.