Gabrijel Stupica: Razlika med redakcijama

ŠtudiralPo zaključeni realki leta 1931 v Ljubljani je študiral na Likovni akademiji v [[Zagreb]]u. Njegov mentor je bil slikar Ljubo Babić. Po končanem študiju leta 1937 je skoraj desetletje živel in delal v Zagrebu, vključno z obdobjem druge svetovne vojne. V zgodnjem obdobju je redko razstavljal v Sloveniji, večkrat z Neodvisnimi. Leta [[1946]] se je preselil v Ljubljano, kjer je na povabilo Božidarja Jakca prevzel profesorsko mesto za slikarstvo na novoustanovljeni [[Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani|Akademiji za likovno umetnost]]. Do upokojitve leta [[1977]] je bil tudi dvakrat [[rektor]] (danes bi bil ta naziv [[dekan (šolstvo)|dekan]]) ustanove. Študijsko se je izpopolnjeval na potovanjih. Izvoljenv tujino, pogosto je bilhodil zav dopisnegaBenetke članain [[JugoslovanskaPariz. akademijaUniverza znanosti|Jugoslovanskev akademijeLjubljani znanosti]]mu inje [[SAZU|Slovenske1986 akademijepodelila znanostinaslov inzaslužnega umetnosti]]profesorja. Poleg slikarstva seIzvoljen je občasnobil ukvarjalza šedopisnega sčlana [[scenografija|scenografijo]]Jugoslovanska inakademija [[grafikaznanosti|grafikoJugoslovanske akademije znanosti]]. Veljav zaZagrebu eno(1966), osrednjihza umetniškihdopisnega osebnosti v Sloveniji(1977) in vrednega Jugoslavijičlana v[[SAZU|Slovenske drugiakademije polovici 20. stoletja. Znan je tudi v tujini. Za svoje delo je prejel veliko domačihznanosti in mednarodnihumetnosti]] priznanj in nagrad(1983). Razstavljal je na mnogih samostojnih in skupinskih prireditvah doma in v tujini.

Stupica je razvijal svoje osebno slikarstvo, ki je temeljilo na izkušnjah njegovih zagrebških učiteljev in kolegov, zlasti mentorja [[Ljubo Babić (slikar)|Ljuba Babića]], in [[Vladimir Becić|Vladimirja Becića]], [[Marino Tartaglie|Marina Tartaglie]] in drugih. PreučevalPodobno kot kolegi je preučeval dela tedaj popularnega [[Francisco Goya|Francisca Goye]] in [[Diego Velazquez|Diega Velázqueza]],; originale je prvič videl na razstavi slik iz Prada v Ženevi leta 1939. seznanjalSeznanjal se je s sočasnim [[modernistično slikarstvo|modernističnim slikarstvom]] v [[Evropa|Evropi]], zanimalo so ga tudi problemi notranje [[svetloba|svetlobe]] in temin v slikah. Tako je leta [[1950]] nastala znamenita slika ''Pred baklado'', ki je v »predpisano« tematiko prinesla presenetljive nove poudarke in novega duha, razmislek individuuma. Gabrijel Stupica je način manifestiranja, ki je bil takrat v navadi (sprevode z baklami in lampijoni) doživel kot izrazito slikarski, slikovit dogodek, dal pa mu je tudi nove [[psihologija|psihološke]] razsežnosti. V obdobju nastanka te slike se je Stupica začel poglabljati v bolj žive [[barva|barve]], ki dobivajo popolnoma novo vrednost na temnem ozadju njegovih slik in risb. Hkrati pa ga je problem barve, ki jo dobimo z osvetlitvijo v temnem prostoru, pripeljal do reševanja razmerja med svetlobo in temo v sami barvi. Nežna sivina zgodnjega [[Manet]]a, ki je prevladovala na starejših slikah, je sicer še ostala, vendar je dobila funkcijo koprene, nežne meglice, ki uravnava medsebojno učinkovanje barv. Pod vplivom [[svetloba|svetlobe]] so se začele uveljavljati tudi prve »deformacije«, obrazi in postave so bolj sloki in nas malce spomnijo na manieristično [[El Greco]]vo slikarstvo – pa tudi na njegove z barvo prežete svetlobe, ki se izvijajo iz temnega rjavega ozadja.

»Temno obdobje« v Stupičevem slikarstvu, ki se v bistvu začenja z ''Baklado'', lahko označimo kot čas priprav na nov način slikarskega gledanja. V tem obdobju se je sugestivni vpliv njegovega slikarstva še povečal. Temne slike z učinkovitiučinkovitimi barvnimi poudarki, nadih [[patina|patine]] in odmev starih mojstrov so učinkovali kot novo sredstvo, predvsem pa je presenečala globoka misel o človeški ranljivosti. Umetnik se je obračal vase, v sebi je iskal odgovore na usodna vprašanja, o katerih se ni govorilo v svetu, obsijanim z dnevno svetlobo. ''Lastni portret s hčerko'' ([[1956]]) pomeni vrhunec temnega obdobja v slikarstvu Stupice. To je obdobje, ko je umetnik že popolnoma opustil način upodabljanja, ki je še temeljil v realističnem izročilu. Ne gre le za poglabljanje barvne problematike in za iskanje novih in novih pomenov barve, ampak tudi za popolnoma novo razmerje do [[figura (umetnost)|figure]]. Vendar to ni približevanje [[abstrakcija|abstraktnemu]] načinu upodabljanja ali redukciji spoznavne oblike – prav nasprotno – z drugačnimi prijemi pri [[proporci]]oniranju figur in pri obdelavi obrazov (pa tudi drže in gest) je Stupica dosegel dosti bolj prepričljiv izraz »resničnosti«, kot bi ga s še tako podrobnim [[faktograf]]skim opisom.

Prav tako zanimiva je avtorjeva svetla paleta s čistimi barvami, lahkoki se jim je posvečal od srede petdesetih let naprej. Svetloba bi lahko pomenila slikarjeva željo, da bi slikal sebe in okolje z radostnimi in svetlimi barvami, vendar. željeŽelje so eno, resnica in tista skrivnostna moč ter premislek, ki vodi roko, pa drugo. Podoben pomen imajo tudi barvasti madeži na umetnikovem oblačilu, ki so sicer pre[[stil]]iziran prepis [[realnost]]i, vendar vodijo v sfero [[simbol]]ov. Zaupljivo in zaščitniško razmerje med obema akterjema na podobi pa ni le izjemno lepa slika očetovske ljubezni in otroške vdanosti, ampak govori tudi o prizadevanjih portretiranja umetnika, da bi nedolžno otroško dušico zavaroval pred svetom teme, da bi jo obvaroval pred odtujenostjo in praznino. Figuri sta sicer postavljeni na trdna tla, vendar nekako lebdita v temnem barvastem prostoru. Tu je Stupica nakazal povezavo s svetom simbolov, kakršne je odkrival rusko-francoski umetnik [[Marc Chagall]] – nanj nas spominja tudi nakazan vzorec na dekličini obleki.

Umetnik je prišel do stopnje, ko so mu pričele barve žareti kot koscikoščki [[oglje|oglja]] ali kot drago kamenje. Barve so se tako spremenile v edino svetlobo, ki ožarja umetnikov svet, ki mu daje smisel in pomen. Lahko bi reklizapisali, da je Gabrijel Stupica naslikal tudi svoje stališče do umetnosti in do njene funkcije, vendar pa se nam zdi, da je mojster, ki obvladuje neznane svetove, vendarle prestrašen, da se tudi dela, ki mu pomeni življenje, loteva spoštljivo in obotavljajoče, zdi se mu, da se v slikarstvu skrivajo še usodnejše stvari, kot jih je odkril tisti trenutek.

V tem obdobju se začne njegovo slikarstvo tudidodatno odpirati. Ko je dosegel želene barvne rezultate, ko so mu barve zažarele, je začel odkrivati svet obsijan od luči. Temna ozadja izginjajo, postajajo bolj radostna in naseljuje jih pisan svet predmetov (od nostalgičnih suhih šopkov do navidezno nepomembnih drobnarij), ki pa postanejo v umetnikovi optiki več kot pomembne, saj nosijo v sebi neki odsev življenja ali eksperimentalni laboratorij novih izraznih možnosti.

Angažirana figuralika se v umetnosti Stupice uresničuje na samosvoj in nenavaden način. Umetnik slika sebe, svojo hčerko, lastni [[atelje]] in tisti svet, ki ga obdaja, ki mu je pri rokah, ki mu pomeni varnost. V tako zoženem prizorišču pa se vendarle odigravajo usodne stvari, umetnik išče odgovore na [[eksistenca|eksistencialna]] vprašanja predvsem v sebi, skozi sebe in svojo [[optika|optiko]] pa vprašanja tudi zastavlja. Vsak njegov [[portret]] ali [[avtoportret]] je prav zato tudi podoba vesolja in obenem razmerij med ljudmi. NavidezNa videz varni svet z znanimi ljudmi in predmeti pa se v tem vesolju spreminja in dobiva grozeče razsežnosti. To je tudi svet, kjer se spreminja vse – simboli se spreminjajo v čiste likovne znake, likovni, [[slikarski elementi]] pa dobivajo simboličen pomen. [[Karikatura|Karikirana]] človeška postava postaja otožna in lepa, za predmeti, ki jih navadno povezujemo z bolj vzvišenimi misli, pa se skriva ironija.

Stupica išče in poglablja že najdeno, nikoli ni zadovoljen z doseženim in kot renesančni mojstri hrepeni, da bi ustvaril popolno sliko. Tako je svoje poglobljene raziskave svetlobe in teme, ter barvnih poudarkov, potopljenih v patinirano, temno [[rjava|rjavo]] ozadje, v odločilnem trenutku prekinil in začel poln novih moči in idej, iskati v nasprotnem barvnem okolju, v večjem, svetlejšem ateljeju. Njegove slike so postale skoraj [[bela|bele]] – nekdanji [[mrak]] in patino je zamenjala enakomerna svetloba, ki barvne poudarke preglaša in jih umirja. Spremenile so se tudi figure in liki. V tem času je umetnik intenzivno študiral otroško [[risba|risbo]], najbolj spontani zapis [[impulz]]ov, ki še ni obremenjen z znanjem in predsodki, z zdravorazumskimi rešitvami in z nehoteno težnjo, da bi se približal vnaprej začrtanim nameram. Slika že dolgo ni več [[iluzija]] realnega sveta, ampak nov svet, v katerem vladajo zakoni barve in oblike.

''Deklica z igračami'' je značilna »bela« slika, pri kateri je Stupici belo [[platno]] pomenilo izčiščenje in očiščenje. Slikar je na poti, ki jo spremljajo »bele slike«, prišel do zanj usodnih spoznanj. Slika, umetnikovi zapisi, nastajajo na ravni površini. V njej se rišejo različni, silno preprosti liki in ostri zapisi in kar je najbolj pomembno, nalepljeni kosci različnih materialov, med njimi starih [[čipka|čipk]], ki še bolj poudarjajo pomen površine, ki ni iluzija prostora, ampak govori sama o sebi. V sredini je figura dekletca z velikimi očmi in navideznim poročnim šopkom v roki, stoji pa na pol pasu »tal«. Tudi tla pomenijo le nekaj slikovitih vzporednic, ki odsevajo prvinsko likovno voljo, kakršno srečamo le pri nepokvarjenih otrocih. Odtisi drobnih vsakdanjih predmetov pa so vtkani v sliko kot naključni, vendar silno pomembni predmeti v ravnini, ki nočejo zbujati iluzij, so, kar so. So pa tudi likovna struktura, vrednota. Silno skopa likovna sredstva pričajo, da je umetnik že davno dozorel. Ne straši ga več strah pred praznim prostorom, ni se mu več treba potrjevati z znanjem in z briljantnimi barvnimi [[ekshibicija|ekshibicijami]]. S svojimi slikami papremaguje vendar premagujerealne svetove, odtujenost in bremena, ki si jih je naložilo [[civiliziranost|civilizirano]] [[človeštvo]]. Navsezadnje so njegove slike tako zelo preproste in obenem tako zelo polne prav zato, ker predstavljajo iskanje skrajnih meja, do kamor sežeta človekova misel in čustva, zabeležena na ploskev.

[[Kategorija{{DEFAULTSORT:Umrli leta 1990|Stupica, Gabrijel]]}}

[[Kategorija:Slovenski slikarji|Stupica, Gabrijel]]

[[Kategorija:ČlaniRedni člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti|Stupica, Gabrijel]]

[[Kategorija:Prešernovi nagrajenci|Stupica, Gabrijel]]

[[Kategorija:Predavatelji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani|Stupica, Gabrijel]]

[[Kategorija:JakopičeviŽupančičevi nagrajenci|Stupica, Gabrijel]]

[[Kategorija:ŽupančičeviOsebnosti nagrajenci|Stupica,s GabrijelŠkofjeloškega]]

[[Kategorija:Škofjeločani|Stupica,Slovenski Gabrijeluniverzitetni učitelji]]