Ojej, zdaj sta me že 2 pofočkali, ta Frišna in Bolha, pa menda res ne smem biti toliko špilferderber, da ne objavim tega seznama. Če mi bo sploh uspel, če ne bo kar v osnutkih ostal …
Moj Slovon in moja dva skorajpubertetnika. Ma ne, saj mali škamp še ni pubertetnik, ampak kakšen dan sta oba bolj nemogoča kot ja. Še dobro, da se imamo tako strašno radi, ne? Pravzaprav, ali bi morala napisati obratno? Moja dva počitnikarja in moj Slovon? Pojma nimam, to je vse tako pomešano.
Moja sestra in njena družina. Ne se smejat. S sestro sva se večino življenja pričkali, kar je menda običajno? No, pa naj bo običajno. Ko je odrasla, sva pa postali prijateljici. Čeprav je včasih preveč podobna očetu. Ampak samo včasih, pa ves preostali čas odtehta.
Knjige. Knjige so tiste, ki me določajo in oblikujejo, knjige, ki so polne besed, ki sežejo nekam globoko. Boljše so, če imajo vejice in rodilnike, (ko je Polona ravno vprašala), ampak za moj obstoj so bolj od vejic pomembne besede. Knjige se izposojajo, knjige se kupujejo, vse zato, da se berejo. Knjige hočejo biti brane, kar kličejo po tem, da jim znova in znova razlomimo broširane hrbte. Raje imam broširane od trdo vezanih knjig. Ne maram branja knjig na računalniku, to je rezervirano za delovni čas. Prenesem pa elektronske bralnike knjig, ker so tako strašansko praktični in toliko lažji.
Glasba. Ta me spremlja že od malega in je ena od tistih stvari, ki mi jo je dala moja, kako je napisala BojaMoja? primarna družina. Če je ne bi spremljala izbirčnost, bi bilo morda včasih z mano lažje živeti. Ampak ker je Slovon še bolj izbirčen od mene, vsaj doma vlada mir. Drugi pa včasih čudno pogledajo, ko se nad celimi zvrstmi zmrdujem. Še vedno imam najraje klasiko, opera je pa v zadnjih letih zdrsnila pod razne eksperimentalne zadeve, pod razne čudne etnozvrsti in tudi pod zlato slovensko popevko, yu-rock in italijansko kantavtorstvo ne najnovejšega datuma. Glasba ne izhaja več iz moje violine in ta ni več predmet oboževanja, ampak se je prelevila v to, kar je – sredstvo. Znajo pa občasno postati predmet oboževanja kakšni violinisti.
Najina bajta in moje igračkanje. To pravzaprav zelo paše skupaj. Bajta je kraj, kjer se je lahko moje igračkanje razmahnilo, je prostor, ki ga oblikujeva skupaj s Slovonom. Še zelo nedokončan prostor, kjer sem preprosto rada, pa čeprav sem tu večino časa, saj tu delam, živim, se igram, poskušam vzgajati otroke, sprejemam obiske prijateljev … v njej imam pospravljene tudi knjige in vsaj deloma tudi glasbo. Najina bajta je vseobsegajoča.
Prijatelji. Teh je malo, ampak počasi se oblikuje zanesljiv krog. To so prijatelji tiste sorte, ki padejo nenapovedani pred bajto v nedeljo zvečer in pravijo Slovonu, prišli smo, da nam narišeš nadstrešnico, pa otroci rabijo večerjo. Ampak ker ravno plevete, a so še kje kakšne rokavice, da se bo tale skalnjak sploh videlo? In taki, ki pridejo na piknik, čez uro morda preverijo, ali so njihovi otroci še živi, ker jih niso nič videli, ko začne deževati, pa ustvarijo živo verigo z vrta v kuhinjo … Škoda le, da živimo v tako norem času, da imamo premalo časa eni za druge.
Moj maček. Ki ga že 10 dni ni več. Izginil. Mrčkal.
Verjetno bi morala nekam vtakniti še rodno družino in kakšen del žlahte. In verjetno moje delo kot tako, ker ga imam rada. Ampak na seznamu ni več prostora.
K sreči življenje ni čisto omejeno na take sezname in se v njem vsaj skušam ravnati po filozofiji tistega profesorja, ki je življenje primerjal s stekleno vazo. Saj poznate primero, ne? Naj jo za vsak slučaj napišem, nikoli ne škodi, če tako prebereš večkrat.
Profesor filozofije je na svoj kateder pred svojimi študenti postavil steklen kozarec in vanj naložil večje kamne, tako da ga je napolnil. “To,” je rekel, “so najpomembnejše stvari v življenju. To je vaša družina, to so ljudje, ki jih imate radi, to je vaš študij, vaša služba. Ali menite, da je kozarec poln?” Študentje so prikimali. Profesor je nadaljeval: “K sreči se motite.” V kozarec je nasul drobnejše kamenčke, ki so si našli prostor med velikimi kamni. “To so vaši prijatelji, kolegi, znanci, nujni vsakdanji opravki, ki polnijo vaše življenje. Ali se vam zdaj zdi, da je kozarec poln?” Študentje so čakali, kaj sledi. Profesor je vzel vrečko peska in ga začel vsipati med kamenčke. “To so drobne stvari v življenju, vaš prosti čas, hobiji, knjige, koncerti, stvari, ki so v življenju prav tako pomembne, ki ga zapolnijo do zadnjega kotička. Je torej zdaj kozarec poln?” Študentje so veselo pritrdili: “Ja, zdaj je pa res poln.” Profesor je izpod mize potegnil pločevinko piva, jo odprl in začel tekočino vlivati med kamenje, skozi pesek, dokler ni kozarca napolnil do roba. Študentje so se zasmejali in zaploskali. Profesor je zaključil predavanje: “Tako, ne glede na to, kako polno, zaposleno in prenatrpano je vaše življenje, zapomnite si, da je v njem vedno dovolj prostora, da greste na pivo s prijatelji.”
P.s. Nameravala sem biti špilferderber in spet ustaviti verigo pri sebi, pa sem pomislila na to, da bi bilo to morda sebično 
Zato bom pofočkala Barbi, ki ni več na Irskem, Mojco iz Akvarija, preseljeno Kio Oro, odseljeno Alcesso in Mlin Nakitin.
